Za trenutek smo se vrnili v prazgodovino in v času razlage geologa tam tudi nekaj časa obstali, saj vendar stojimo na območju Prakaravank. Pohod smo nadaljevali po sledeh geoloških najdbišč, zaradi katerih smo morali premagati kar nekaj strmine ter preskočiti kar nekaj potokov. Težko je bilo ostati suh. Da je zgodovina živa veda, dokazuje najdba lilije v obliki fosila, ki nas je nase opomnila med potjo. Kamen je izbrala za svoj večni počitek. Vzpon na bližnje vrhove, ne odstira le čudovitih razgledov, temveč nagradi tudi z biotsko raznolikostjo pokrajine. S svojo prelepo rumeno črno barvo je opozoril nase tudi močerad in nam dal vedeti, da smo le obiskovalci v njegovem domu. Po prijetnem pohodu je sledila še prijetnejša pavza, na kateri so nas greli sončni žarki in tako poskrbeli za zadostno dozo D vitamina. Pristava je res košček raja na zemlji. Družbo so nam delale krave in konji, ki so opazovali našo radovednost ter igrivost izza ograde, zato smo imeli občutek, da bi se nam najraje tudi oni pridružili.
Popoldne smo preživeli v okolici doma, kjer smo si ogledali delovanje najstarejše hidroelektrarne v Sloveniji, ki vedno še dokazuje kako neizmerno moč ima voda. Kot ima voda svojo moč in potencial okoliških slapov, imamo tudi mi močno željo po znanju, kar dokazujejo naša raznolika vprašanja. Da pa smo že osvojili osnove veslanja, vas bi prepričala naša varna vožnja po jezeru, kjer ni dovolj, da si le hiter ter močan, temveč tudi zelo iznajdljiv, saj smo morali voziti okoli boje, vzvratno, ob robu in v različne smeri. Seveda nas je najbolj utrudila osmica, sploh ko so ti na poti do cilja še ostali čolni. Kljub temu, da obvladamo tehnologijo, pa je bilo za nas nekaj novega izdelava filmčkov. Kmalu smo realizirali naše ideje in ji strnili na papir, pardon, na video. Kritičen ogled naših posnetkov dokazuje, da smo pravi mojstri ustvarjanja. Kmalu pa smo se iz virtualnega sveta, preseli v realnost, v kateri je potrebno tudi jesti in spati. Zato smo dan zaključili z okusno večerjo in sladko zaspali.
V času, ko se macesen odene v zlate barve, je res najlepši čas za samostojno raziskovanje okolice. Poleg kompasa in karte nam je lahko v veliko pomoč IKT. Odlična zadeva, a kljub temu se ni vedno varno zanašati nanjo, zato se je dobro opremiti tudi z drugimi znanji. Eno izmed je tudi postavitev bivaka, ki nam lahko služi za spanje v temni in hladni noči na nepoznanem terenu. Seveda nam ni bilo potrebno prespati v njem, saj imamo na srečo imamo v domu toplo posteljo in skrbne učitelje. Dneva še kar ni bilo konec, najboljše sledi na koncu. Druženje smo nadaljevali ob vročem ognju in toplih kostanjih ter glasbi, ob kateri so nas zasrbele pete, da smo kar zaplesali.
Tabor se približuje h koncu, a še zdaleč naše druženje ni končano. Pravo vrednost doživetega bomo sicer občutili šele ko bomo doma, a že zdaj hvaležno podoživljamo vse lepo.
Oznake: Deveti razred, ME Tovarniška, Naravoslovni tabor, Utrip