Ker je bila lanskoletna Knjižnica groze uspešnica, smo se na vztrajno željo članov knjižničarskega krožka odločili zgodbo ponoviti. Ponovno smo združili moči vsi – učenci in učenke, učitelji ter učiteljice in knjižničarka. Nekaterim je na vrtu zmanjkalo bršljana in buč, kabinet za biologijo je sameval, učitelji pa so doma svojim otrokom pobrali vse okostnjake. Vse samo zato, da smo v knjižnici pričarali strašljivo vzdušje.

J. Bogataj v knjigi Slovenija praznuje (Mladinska knjiga, 2011) sicer piše, da je noč čarovnic (že prevod iz angleščine je neposrečen, saj all hallow’s even pomeni večer vseh svetih) skomercializiran in se je iz ZDA ‘vrnil’ v Evropo v 80. letih 20. stoletja. Praznik je pravzaprav star keltski obred, posvečen bogu smrti in prazniku mrtvih.

V zatemnjeni knjižnici, okrašeni z lučkami, smo lahko občudovali pajke, buče, netopirje, sove, svetleče lobanje, duhove, ki so lebdeli, ter okostnjaka Edvarda, ki je občasno nadomestil knjižničarko. Priznamo, tudi mi smo se nalezli tega ameriškega praznika, a smo se kljub temu zavedali, da so korenine omenjenega običaja že zelo stare. Poleg tega nas privlači nenavadno, malo strašljivo in predvsem drugačno. Tako smo ustvarili prostor, ki je bil res popolnoma drugačen.

Navdušenje vseh obiskovalce je bilo neverjetno. Nenazadnje, a nič manj pomembno, so s polic na mize ‘skočile’ tudi knjige z grozljivo, temačno, pokopališko, strašno tematiko, okostnjak Edvard pa jih je z nasmeškom izposojal.

                                                                                                                    Besedilo: Sabina Vidmar, šol. knjiž.

                                                                                                                    Fotografije: Sabina Vidmar, Mateja Zupančič

 

Oznake: , , ,