Kače. Ni ga bitja, ki bi človeku vzbujalo toliko odpora kot te luskaste, breznoge živali. Ljudje jih preganjajo, celo ubijajo, pri čemer so tako neizbirčni, da se med tragičnimi žrtvami pogosto znajde tudi kak slepec, ki pravzaprav sploh ni kača. V resnici je ta že »ponarodeli« strah vsaj v naših krajih povsem pretiran, saj v Sloveniji prebivajo le tri strupene vrste kač in še te se že na daleč ločijo od svojih nenevarnih sorodnic. Neutemeljeni strah se prenaša z odraslih na otroke, skozi čas dobiva krila in poraja tudi mnoge zmotne predstave: da so kače sluzaste, da zalezujejo ljudi in jih vneto lovijo … Te strahove smo se v četrtem razredu šentjurske podružnice odločili premagati in te zanimive živali pobliže spoznati.

Na obisk je razred sprejel tri kačice: ameriškega goža Rožico ter sestrici Lauro in Lizo, mavrična udava. Nad vsemi začetnimi strahovi je hitro prevladalo navdušenje in učenci so lahko na lastne oči spoznali, kako kače vohajo z jezikom, da so na otip prav prijetno gladke, pa tudi, da so odlični psihologi – če kačo postavimo v sredo kroga učencev, se bo zanesljivo napotila k tistemu, ki se je najmanj boji. Vsakdo je dobil priložnost pobožati kačo po njenem trupu, jo nato prijeti v roke in si jo celo nadeti za vrat. Laura, Liza in Rožica so očarale prav vse:

• Kače so bile zelo lepe in tudi prijazne. –Vanesa
• Kače so bile zelo srčkane. Bilo mi je všeč, ker smo jih lahko prijeli v roke. –Zarja
• Zdaj sem izvedel, da kače sploh niso nevarne. Bilo mi je zelo všeč. –Kristjan
• Najprej me je bilo malo strah. Ko pa sem se dotaknila, sem ugotovila, da je bil strah odveč. –Alja
• Bilo je zelo dobro, še posebej takrat, ko smo jih dali v roke. To doživetje o kačah je bilo dobro. Naučila sem se, da so kače prijazne in niso strašne. –Ajda
• Najbolje mi je bilo, ko sem se slikal z Rožico, Lauro in Lizo. Zvedel sem, da kače niso grozne. Spoznal sem mavričnega udava, za katerega sploh nisem vedel, da obstaja in da se v pravi svetlobi mavrično sveti. Ko sem se slikal z Lizo za vratom, sem mislil, da me bo zadavila, saj je bila zelo močna, pa me ni. Vesel sem, da sem spoznal Rožico, Lauro in Lizo. –Maks
• Bilo je zelo dobro. Nisem vedela, da kače vohajo z jezikom. –Neža
• Kač se sicer bojim, a so mi bile Rožica, Laura in Liza izjemno všeč. –Lara
• Kačice so bile res kulske. –Sara Lili

Ob druženju s plazilskimi prijatelji smo imeli dovolj časa za vsakovrstna vprašanja in pogovore o kačah. Povedali smo, po čem vse lahko v Sloveniji ločimo strupeno kačo od nestrupene, kako ravnati, če jo srečamo, pa tudi, za kaj so kače pomembne in koristne v naravi.

Ob koncu druženja z Lauro, Lizo in Rožico ni bilo učenca, ki se ni ponosno fotografiral s kačo okoli vratu. Mi pa smo veseli za vsakega posebej, ki je kače spoznal še z druge plati, kot nam jo ponujajo razne pravljice in legende. Če se bodo naši najmlajši odslej ob srečanju z belouško ob potoku namesto s strahom odzvali z veseljem in zanimanjem, ali če bodo goža na polju namesto kot nadlogo sprejeli kot koristnega preganjalca miši, je namen dosežen.

Prispevek: Lan Glad Zidar

Fotografije: učiteljica Nataša

Oznake: 4. razred, naravoslovni dan, PŠ Št. Jurij, Utrip